Jiři Bezlaj

Previdno, prosim ...

Previdno, prosim, krhek sem.
Že bližina mi je komaj znosno breme,
ob dotiku bi se mogoče zdrobil.

Pregloboko sem tonil v modrino,
v temno, žametno modro žarenje v sebi,
predolgo sem strmel
v velike temne cvetove na dnu,
da bi še znal govoriti.

Kakšne vode so me naplavile
na sipino? Od kod pesek?
Kako da lebdim v tej vlažni megli?
Kdo sem? Nisem od tu...
Ne sprašujte me, kako se dospe do postaje,
nisem od tu!

❧❧

Izpod globokih plasti sedimentov psihe
izkopan praspomin,
nekakšno nejasno čutenje,
starejše od dojemanja v podobah,
bolj neposredno in temnejše:

potopljen v topli, slankasti sluzi,
bitjece v položaju fetusa,
tesno prižeto ob druga podobna bitja
(na koži čutim njihova dlakava telesa),
povezuje nas skupen utrip žile
izven nas, skupen utrip srca,
ki ni naše...


Vedno bom z volčjo lakoto
hrepenel po topli temi...

❧❧

Kadar se kri
med svojim kipenjem
dotakne neba,
nebo potemni
kot pred viharjem.

Sla po svetlobi
in temna strast
se razžarita
do tališča kovin

Radostni vrisk
in krik strahu
se zlijeta v isto
glasno tišino.

❧❧

V žilah skalovja topa bolečina
neizkopane rude. Počasno, težko,
monotono dihanje kristalov.
Eone in eone dolgo zvenenje...
In večno butanje valov.

In moja kri v svojih temnih predorih,
kalna - ista topa bolečina,
ista tisočletja stara blaznost.
In isto butanje valov...

Enaki skladi davno okamenelih
bitij, ista počasnost, teža, isti hlad -
in v globini, ista žareča magma,
ki v njej se vse stali...

...in v globini...

❧❧

Praprot dežuje na moje oči,
z nežnostjo smrti me napaja.
Žejen poletnega zelenja,
poln gozda in vlažnih senc
se spreminjam v temnega jelena,
ki ga oblaki rišejo na nebo.

❧❧

Z veliko nežnosti
me je vzel v naročje oktober -
belo otožje jeseni
kot siva mačkica dremlje
na oblazinjenem stolu.

Mrak - počasi se zgošča -
je skrivoma obkolil dvorišče,
nihče ni opazil kdaj,
preplezal trhli plot
in zdaj se prihuljeno plazi
iz kotov sobe.

Ne bojim se - obraz zarijem
med mehke dojke oktobra
in sivo mačkico žalosti
pobožam pod vratom,
da zaprede.

Mogoče je

Mogoče je, da niso vse obale
tako obupno, klavrno enake
(za valom val razbija se ob skalah,
v nebo želeča voda gre v oblake,
da pade neizpolnjena kot dež).
Mogoče, da pod kakšnim tujim nebom
so zvezde malo manj bolehno blede
in da izprane, utrujene besede
zavezane visokemu so Redu
in je še vedno v njih nekdanja srž.
Mogoče je, da divji ti vulkani,
ki radost bruhajo visoko v zrak
iz mojih prsi, so le majhen znak,
da lahko upanje se z njim nahrani.
Zgodi se, prosim! Zgodi se brž...

Vojna vonjev

Vojna vonjev. Molk v molu
valovi v krošnjah oljk.
Ob obali poje solo
sol v lupinah mrtvih školjk.
Volja se raztaplja v olju.
volčjo volno prede čas
v veselje rojem moljev.
Sonce tolsto je v obraz.

Se noči, se noči

Kot da so molji načeli tvoj smeh, večer.
Iz gub se izgublja duh, po sivki diši.
Ugaša mrmranje kovin v venah skalovja,
težke veke padajo gozdovom na oči.
Nočni metulji sedajo na čelo.
V globinah so ribe pogasile svoje luči.
Izteka se nori ples in Šiva, Veliki plesalec,
utrujen komaj še ravnotežje lovi.
A pajek molče nosi na hrbtu svoj križ
in v jutrih v mreže kapljo rose prestreže.
A zdaj se noči, se noči. Temnijo veže
in domov za svoje ozke reže
so se vrnile potepuške oči.

Na mostu

Sneg se tali. Besna, narasla reka
podi svoj kodrasti barok valov
v nizkih kaskadah čez kamniti jez,
od zemlje kalna bolj in bolj nabreka
in temna se razliva prek bregov,
da bi objela noge vitkih brez.
Vsiljuje se cenena prispodoba:
skoz žile mi zavela je odjuga,
kri mi kipi, polna pričakovanj
in v strasti se razlivam preko roba,
zapuščam svojo utesnjujočo strugo,
da se dotaknem bleska tvojih sanj.
In druga možnost: duša, polna vere,
da se na kraju vendar združi z bogom -
kot reka se izliva v ocean -
na poti se ne meni za ovire
in omejitve. Premočrtno, strogo
hiti v svoj končni, blaženi pristan.
Žal je resničnost dosti bolj banalna.
od še tako cenene prispodobe
(kako ljudje želimo si pomena!):
stojim na mostu, spodaj reka kalna
si na obrežnem drevju brusi zobe
in duša, ki že zdavnaj je prelena,
da bi ljubila ali hrepenela
po bogu, le sprejema vtise,
kot strogo analitičen impresionist,
ki v sliko le beleži barvne lise.
Če ne sprašuje se po smislu dela,
pred bogom in ljudmi ostane čist.
Samo gledalec. Brez filozofije.
Celo brez misli. Top kakor kreten
vsrkavam vtise in jih vase skrijem
in sproti jih oropam za pomen.
Pod mano pa zbesnela, blatna reka
skozi pogled v spominjanje odteka.

V porah poraz

V porah poraz. Razporek se razpre,
iz njega bi lahko vsak hip poletel
pisan kolibri k čašastemu cvetu.
Ampak ne. Ne gre.
Premraz! Premraz! Premraz!
Ledena doba kruto vlada svetu.
Čeprav je junij. Sonce strastno žge.
Topi otrokom sladolede. Ledu ne.
Led je edino, kar je v polnem cvetu.
Poletje bliža v silnem se naletu.
»V porah upor!« molči mi na ves glas.
»Premraz! Premraz! V porah je poraz,«
mu še glasneje odmolčavam jaz.

Težko, mrakobno...

Težko, mrakobno trohni čas.
V prostorih znotraj modrega kristala,
daveč se z besedami, pretežkimi za nas,
odpiramo usta brez glasu.
Opustošena je izsanjana obala.
Ne od viharjev. Morda od miru....

Otroštvo

❧❧
Iz otroštva se spominjam golih njiv
najraje v megli. Hlad. Vlažna jesen.
A zrak le temu, ki ne vidi, se zdi siv,
v resnici poln je mavričnih kopren,
subtilno, komajda opazno tkanje,
kot tenke in lepljive pajčevine.
In fant, lačen otožnosti globine,
vse bolj in bolj se zamotavam vanje
in sem ujet. Do konca zapleten
v mavrične megle skrivnostne mreže,
v leplive zanke, ki nastavlja jih jesen
in z njimi neusmiljeno me zveže,
da lahek plen sem bližajočemu se mraku
in temi, ki potuhnjeno preži,
ko prostor veča se in se votli
in poln strahu lebdim v gostem zraku.

❧❧
Redkokdaj se je zleknilo poletje
po poljih, kamor, še otrok, sem bežal,
ne vem pred čim. A je bilo, vsaj včasih.
V spominu nosim srečno vnebovzetje
zrelega žita, trepetave mreže
medenih žarkov na prepolnih klasih.
Da, včasih je bilo. A vendar so mi bližje
na nagih njivah v jalovih jesenih
na pol zamrznjene grude prsti,
ki lačni veter jih pohlepno liže,
ko mukoma se skozi zrak stekleni
prebija motnobled in reven sij.
Kolikokrat sem, deček osamljen,
zataval med pozabljena strnišča,
zanosno kričal v veter in meglo
smešno solzave verze in omamljen
od zvena prepatetičnega besedišča
sesedal se v svoje temno dno
in znašel se v brezzračju brezna duše,
ki v njem, četudi sem bil še otrok,
je že bila mrakobnost niča skrita,
ki v njej vse, kar je trdnega, se zruši
in sem obstal, ranljiv in golorok,
pred mrzlosivo grozo iz granita.

❧❧
V zamrlem parku skoraj golo drevje
se je zagrizlo v lilasto ozadje
neba. Večer, četudi komaj se začel je,
se že prostaško vrinil je med skladje
zvokov in barv mira popoldneva.
Počen glas zvona, skrajno neubran
(ubogi mežnar – spet je mrtvo pijan)
skoraj boleče ob lobanjski svod zadeva.
Mraz v prsih – tudi zunaj že zmrzuje.
Slutnja, da zdaj, prav zdaj se bo zgodilo
od vsega zla, ki mi je usojeno, najhuje.
Ko v cerkvi vendarle je odzvonilo,
zažvižga vlak. Skoz park vihar zahruje.
Zdaj je večer. Ponoči bo snežilo.

❧❧
Indigo modra je barva oblakov,
že je izbrisal zahod zadnjo sled
zarje. Polja se kopljejo v mraku.
(Del mozaika otroških let.)
Sam, vedno sam... Zgubljen kje med polji.
(Luna v vejevju, visoke trave,
strune za veter so mladi topoli),
vedno zamaknjen v sivino daljave,
vedno pretresen od zvena prostora,
prostranosti krajine, zraka... od zraka!
Sla po širjavah ugnezdena v porah,
slutenje bega v zvenu koraka...
Sam kje med polji... zakriliš z rokami,
vdihneš... in se poženeš od tal.
Ledeni veter... V nori omami
leteč se razpneš do smaragdnih obal.

❧❧
V grmu španskega bezga se skriva
ta, ki pravkar odzvanja mu zvon -
čutim, kako se v zraku preliva
težki, sladkobno otožni vonj.
Morda še vedno vsaj sluti oblake
- z zlato obrobo drse čez sivino
neba – z neslišnim korakom
počasi zahaja v veliko tišino.
Hodim ob reki. Bučeča voda.
Medeni vonji bezga in robinij.
Zlati oblaki drsijo prek svoda.
Zvon... Dan se izgublja v milini, v milini...

❧❧
Zelena temá se razliva v slapovih -
- vrba žalujka nad vodno gladino.
Nežnost in žalost se v mehkih valovih
izmenjujeta z bolečino.
Vse misli so prerasli mahovi.
Noč se zapredla je v pajčevino.
Pod vrbo bledikavi vodni duhovi
skušajo molku izmerit globino.

❧❧
Pojemajoči dan obarva z rdečim sijem
strohnelo listje. Sence pomodrijo
v žareč kontrast, ki vendar ne prevpije
svetlega gozda blage harmonije.
V komaj zbujeni zemlji nežno klije
pomladna rast. Omotično brenčijo
žuželke monotono melodijo.
V slapu svetlobe duša se umije.
Srkati vase topli mir vsemirja!
Lahkoten pluti z vetrom kot oblak,
vse bolj prosojen, skoz' srebrni zrak!
Vse pore polne časa pred večerom...

❧❧
Poletje! Poleteti, poleteti!
Poglej, po polju polno je plavic!
Poletje! Poljub polnosti! Odpreti
globoki se modrosti v letu ptic!
Poletje! Kopati se v valovanju zraka,
ki ga zanihal je golobji klic.
Skočiti gol v rdeče žarenje maka,
ves oslepljen od tisočev bleščic.
Poletje! Pluti, pluti v daljave
na majhni ladjici, zloženi iz papirja
po oceanu valujočih žit;
raztapljati se, biti del bleščave
v svetlobo spremenjenega vsemirja:
od radosti pijan čutiti bit!

❧❧
Kolikšna otožnost v rumenilu trav...
Visoki trsi segajo mi do ramena.
Strmo pobočje, z nebom v skrivni zvezi...
Za dolg hip sem, pozoren in napet, obstal,
da vsrkal vase bi strašljivi zven
vetra med stebli. Trepetavi brezi
rumeno listje sklanjata do klasja
rumenih trav. Žolta melanholija,
kakor na bledem nebu žolta sonca
kot maslo se tope. Bolnost brezčasja.
Veter in bilke božajo ramena,
s srhljivo rezkostjo gredo do konca.
Nevzdržno je. Pokrajina me vpija.
Nebo je belo. Žalost je rumena.

❧❧
Utrip žile v senceh. Izgubljen
med močvirnimi travniki
v tej žalostni ravnini,
zdaleč preširni, da bi mogel vzdržati
brez neslišnega ihtenja globoko v prsih.
Ni imen za barve,
ki jih je tega večera izmenjalo nebo.
Ni imena za občutje
nekje med čudenjem, zamaknjenostjo in grozo,
polno najgloblje otožnosti
in obenem vzvišeno. V trenutku,
ko se oblaki okrasijo z zlato avreolo,
skorajda prežeto s svetostjo.
Deček, izgubljen med močvirnimi travniki,
izročen ravnini in prostoru,
ki se razširjata s prihajajočo temo,
za njuno nebrzdano bakhantsko pojedino,
žrtev, polna strahu in vznesenosti.
Utrip žile v senceh. Za večno
darovan mračnim bogovom,
izgubljen med travniki, zdaleč preširnimi,
da bi mogel vzdržati...

Sejalec žalosti

❧❧
Barve aprila,
prevlečene z modrikastosivo lazuro dežja,
ki z zadržanim, a nezmotljivim okusom
ublaži kontraste med cvetovi forzicij,
japonskih kutin in temnih magnolij.
Nekje, na pol poti med mehko žalostjo
in nežnim zamaknjenjem,
poganja rumenkasto brstje na grmih,
tako polno nedolžne želje po rasti
in silovite strasti,
da skoraj vztrepečem, ko jo zaznam.
Že dolgo nisem več deček.
Pravzaprav sem se
- čisto nepričakovano -
že znašel na pragu starosti
in nekoliko sram me je, da še vedno doživljam pokrajino
kot otroci. Da se še vedno razjočem
ob mesnatem cvetu magnolije,
mokrem od aprilskega dežja,
da ob pogledu na samotno drevo
začutim v svojem telesu fizično njegovo rast
in v grlu okus po lesu,
da se izgubljam v megleni pokrajini
in včasih za nekaj dolgih trenutkov
preneham obstajati.
Najbolj pa se sramujem tega,
da kadar aprilski dež moči grme forzicij
in mlade trave,
včasih razpnem perutnice
in se, spačen od krčevitega joka,
dvignem nad pokrajino.

❧❧
Zgrbljeno drevesce – gibka arabeska
s hitro potezo izrisana
na porumenel papir neba,
ki ob večerih zlato zažari.
Na bizantinskih ikonah
nam zlato ozadje govori o svetosti.
Kaj je s tem drevescem?
Le kaj je vendar s tem drevescem?

❧❧
Ganjene trave...
Nevajene tolike nežnosti,
kot jo premorem,
v zadregi molče.

❧❧
Ali dežuje na tihe liste lokvanjev
ali mrtvi rečni rokav joče v nebo?

❧❧
Strah v kriku ptic,
slutnja, obtožba.
Nisem želel,
res nisem želel
s svojo prisotnostjo
raniti dneva.

❧❧
Sem speči pastir
rožnatomodrih živali
(ne od tega sveta),
ki resnih, počasnih kretenj
začudene mulijo meglo zaznav,
daljne, daljne...

❧❧
Teža pokrajine -
kako vzdržati vse to žarenje?
Noč je
in vse se dogaja za spuščenimi vekami,
v tej tesni kletki,
od koder ni mogoče bežati
drugam kot v spanje.
Bolečina neizkopane rude
v skalnih skladih gora
in v mojem lastnem mraku.

❧❧
Negibna ročica mrtvega dečka
v temnem deževju njegovih pogledov.
Iz mehke, razmočene zemlje bo vzklil,
da bo med temnim zelenjem
tiho govoril jatam jesenskih ptic:
Mrači se, mrači se. Noč bo.

❧❧
Videvam jo v svojih z mahom poraslih sanjah:
ihte in v dolgi srajci teče
skoz hladno svetlobo jesenskega gozda
preko mesečne jase po sledi jelena
toplih bokov in vlažnih nozdrvi,
posvečenega luni.
Razpuščeni lasje so ji polni potokov.
Ob njenem ihtenju
ledeni kri v žilah dreves
in veje se v molitvi obračajo k nebu.
V vasi se starci ozirajo v sivo nebo,
nato se opotečejo v sive izbe
in si koščene prste zakopljejo v bele, razmršene lase.

❧❧
Težke zavese majskih vonjev,
sveže oprane v dežju.
V gubah zastajajo udarci zvona -
nekje je pogreb.
Pod obokom zelenja,
po mokrem pesku poti
prihajaš, odeta v svoje težke sevanje.
Mehko razmikaš zavese,
ubrana z zvonom...
Vonji, o, vonji..
dišeče zeli, vonj pazduh,
divje, bohotno rastje,
roji mušic
in zvonovi, zvonovi...
V kako poln dan si se raztopil,
neznani mrtvec!

❧❧
Z golimi rokami,
žuljavimi od sklepanja v molitev,
oglodanimi od stigem,
grebem brazde v mračno povrhnjico
jutra, ki si ni nikdar želelo postati dan.
...
Bledi sejalec žalosti...
...
Dežuj, dežuj nebo temo,
slapove teme,
da bo vzklilo belkasto seme,
da bo šlo bogato v klasje
seme sladke žalosti
na njivi jutra, ki se boji svetlobe.